V trenutku, ko je svet na robu ekološke katastrofe in ko je mobilnost postala ena ključnih točk za trajnostni razvoj, se Slovenija ponosno vozi v preteklost. Ne, ne govorim o ljubezni do stare kulture ali očaranosti z zgodovino, govorim o zastarelem, neustreznem in žalostnem pristopu k javnemu prevozu.

Ko se zjutraj odpravite iz svojega doma, bodisi na delo, šolo ali katero koli drugo obveznost, verjetno ne razmišljate o tem, kako je vaša potovanje dejansko odraz politične nevednosti in kratkovidnosti. Vsakič, ko se zataknemo v prometu, ko zamudimo povezavo z vlakom ali ko preklinjamo neučinkovito avtobusno linijo, smo priča simptomom večje bolezni – bolezni pomanjkanja vizije.

Na kaj točno mislim? Poglejmo primerjavo: medtem ko se druge evropske države ponašajo z najsodobnejšimi, ekološkimi in uporabnikom prijaznimi javno-potniškimi omrežji, se v Sloveniji še vedno ukvarjamo z vprašanji, ki so bila v večini zahodnega sveta rešena že pred desetletji. Se vam zdi to sprejemljivo?

Medtem ko Ljubljana želi nositi naziv »zelene prestolnice«, je njena infrastruktura za javni prevoz daleč od zelene. V času, ko bi morali imeti mrežo tramvajev, električnih avtobusov in povezano železniško omrežje, se vozimo z avtobusi in vlaki, ki so več kot pogosto zamudni ali prepolni.

In kaj naredijo naši vodilni politiki? Namesto da bi se resnično lotili problema in zastavili vizijo za prihodnost, se raje ukvarjajo s površinskimi rešitvami. Zamenjava nekaj avtobusov ali obnova železniške postaje ni dovolj! Potrebujemo celovito strategijo, ki bo upoštevala dejanske potrebe ljudi in prihodnje izzive.

Dejstvo je, da nas naša lastna vlada ne jemlje resno. Zakaj? Morda zato, ker verjamejo, da si zaslužimo tako nizko kakovost storitev. Morda zato, ker so preveč zasedeni z lastnimi interesi in političnimi igrami. Ali morda zato, ker so se odločili, da je avtomobilska industrija pomembnejša od zdravja in dobrobiti ljudi.

Da ne bo pomote, nič nimam proti avtomobilom. Problem je v tem, da je Slovenija postala avto-odvisna država, kjer je javni prevoz postavljen na stranski tir. Vsakič, ko se vozimo po prenapolnjenih avtocestah in gledamo v rdeče luči zastojev, smo priča rezultatu let in let neodločnosti, neambicioznosti in pomanjkanja vizije.

Morda se sprašujete, zakaj je to tako pomembno. Poglejmo širšo sliko: z vsakim avtom, ki se vozi po naših cestah, z vsakim avtobusom, ki sprošča črne oblake izpušnih plinov, in z vsakim vlakom, ki zamudi, se povečuje naš ekološki odtis, povečuje se naša odvisnost od fosilnih goriv in zmanjšuje kakovost našega življenja.

Čas je, da se vprašamo: ali si zaslužimo več? Ali je čas, da od naših vodilnih politikov zahtevamo več? Moramo se zavedati, da je vsaka odločitev, ki jo sprejmejo, odraz naših vrednot in prioritet.

Čas je, da se prebudimo iz tega prometnega in okoljskega mora in začnemo zahtevati boljše za sebe in za prihodnje generacije. Nič več izgovorov, nič več polovičarskih rešitev. Potrebujemo celovit, ambiciozen in trajnosten pristop k javnemu prevozu, ki bo postavil Slovenijo na zemljevid kot moderno, zeleno in ljudem prijazno državo. In to moramo začeti zahtevati zdaj!

Če pa ne? Potem bomo še naprej potniki v svoji lastni državi, prisiljeni vožnje po neskončnih kolonah, izpostavljeni strupenim izpustom in ujetniki preživete infrastrukture. In vse to zaradi česa? Ker odločevalci ne prepoznajo pomena urejanja izvora in ponora prometnih tokov.

Kako je mogoče, da država, ki se ponaša z izjemno naravno lepoto, s svojimi Alpami, kraškimi polji, morjem in gozdovi, ne zmore prepoznati nujnosti učinkovitega, čistega in učinkovitega prevoznega sistema? Kako je mogoče, da ne vidimo povezave med kakovostjo zraka, ki ga dihamo, in našim vsakodnevnim prevozom?

Čas je, da se odmaknemo od stare paradigme, kjer je avtomobil simbol svobode. V resnici je v današnjem svetu, kjer so mesta prenapolnjena, ceste preobremenjene in zrak vse bolj onesnažen, prava svoboda v možnosti izbire. Svoboda je, ko lahko izbereš čist, zanesljiv in učinkovit javni prevoz namesto avtomobila. Svoboda je, ko lahko greš na kolo ali se sprehodiš, ne da bi se bal za svoje zdravje ali varnost. Svoboda je, ko je tvoja država zavezana trajnostnemu razvoju, namesto da sledi kratkovidnim interesom.

In kaj je pri vsem tem najbolj frustrirajoče? Da rešitve niso neznane ali nedosegljive. Po vsem svetu obstajajo primeri, kako se to dela pravilno. Mesta, ki so nekoč trpela pod enakimi težavami kot Slovenija, so se preobrazila v zelene oaze, kjer je javni prevoz prednostna naloga, kjer so kolesarske steze del vsakdanjega življenja in kjer ljudje dejansko uživajo v svojih potovanjih.

A da bi to dosegli, potrebujemo vodstvo z vizijo, odločnostjo in pogumom. Potrebujemo vodje, ki bodo prisluhnili potrebam ljudi, ki bodo pripravljeni izzvati zastarele miselnosti in ki bodo razumeli, da je naša prihodnost odvisna od naših odločitev danes.

Ne smemo več biti tiho. Ne smemo več sprejemati povprečja kot norme. Slovenija zasluži več, njeno ljudstvo zasluži več. Prav je, da zahtevamo, da nas slišijo in da nas upoštevajo. Da ne bomo zgolj statistika na papirju, ampak del večje slike, slike Slovenije, ki je zavezana k boljši prihodnosti za vse svoje prebivalce.

Kajti, če zdaj ne bomo ukrepali, če zdaj ne bomo zahtevali sprememb, potem bomo še naprej potniki na vlaku, ki vozi v preteklost. In kdo želi biti del tega?